Info
Sindikat novinarjev Slovenije
Wolfova 8
1000 Ljubljana
Tel/Fax: 01 426 03 66
e-mail: sns@siol.net
www: www.novinar.com/sindikat
www: www.novinar.com (Nacionalni novinarski portal)
Sindikat novinarjev Slovenije
je reprezentativni poklicno-strokovni sindikat, ustanovljen 6. marca 1990 v Kopru. Kot nacionalno združenje novinarjev je Sindikat polnopravni član Mednarodne novinarske zveze (IFJ) s sedežem v Bruslju.
Deklarirani namen in cilji poklicnega sindikalnega združenja so danes enaki, kot so bili položeni v njegovo zibelko. Osnovni namen je varovanje pravic in uresničevanje interesov kolektivnih in individualnih članov. K nekaterim statutarno določenim ciljem smo zavezani skupaj z Društvom novinarjev Slovenije – med njimi velja omeniti predvsem skrb za avtonomijo novinarskega poklica in soodločanje pri uredniških politikah.
Kot vsako sindikalno združenje, tudi novinarsko stremi k solidarnosti članstva. V SNS dobro vemo, da šteje največ solidarnost, ki je prislužena z dejanji in storitvami zavarovanja pravic in interesov, ki jih je SNS obvezen ponuditi članstvu tudi po ciljih in nalogah iz njegovega statuta. To pa so v tem času zlasti ustrezno plačilo in delovni pogoji.
Minimalne zahteve med drugim opredeljuje tudi nacionalni dogovor z delodajalsko stranjo v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. SNS je podpisnik Kolektivne pogodbe v imenu vseh slovenskih novinarjev, prvi skrbnik njenega spoštovanja, pa tudi pobudnik morebitnih sprememb kolektivne pogodbe.
Da bi bil kos tej osnovni nalogi, so trenutno med dejavnostmi Sindikata v ospredju spremljanje, analiza in nadzor plačnih politik medijskih hiš, razširitev mreže pravne pomoči ter omogočanje in spodbujanje medsebojnega obveščanja članov.
Iztok Jurančič
Rojstvo in prvi koraki Sindikata novinarjev Slovenije
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je po Evropi slutnja temeljitih in daljnosežnih družbenih sprememb začenjala vse hitreje udejanjati. Bolj ko so se bližala devetdeseta leta, bliskoviteje se je Evropa spreminjala, z njo pa tudi Slovenija. Novinarji v Sloveniji smo bili na spremembe pripravljeni, pri njih smo aktivno sodelovali. Zavedali smo se, da se bosta naša vloga in družbeni položaj korenito spremenila, in odločili smo se, da za varovanje svojih interesov in svobode javne besede oblikujemo nove mehanizme, znane iz razvitega sveta.
Leta 1989 se je v razmišljanja slovenskih novinarjev naselila zamisel o ustanovitvi novinarskih sindikatov, najprej v Kopru, od koder se je odpiral širok razgled na razvito novinarsko organiziranost v sosednji Italiji in še naprej, kmalu nato pa tudi v ljubljanskih uredništvih, v Mariboru itd. 22. septembra 1989 je bil v Kopru ustanovljen sindikat primorskih novinarjev, prvi “novi” novinarski sindikat v tedanjem socialističnem svetu.
Zelo hitro so sledile ustanovitve novinarskih sindikatov po nekaterih večjih uredništvih slovenskih množičnih medijev in ob vzpostavitvi stikov med predstavniki nastalih sindikatov se je porodila zamisel o ustanovitvi skupnega, slovenskega novinarskega sindikata. Ob sodelovanju kolegov iz ljubljanskih in mariborskih uredništev je bila vloga nosilca združevanja zaupana primorskemu novinarskemu sindikatu in 6. marca 1990 je bil v Kopru ustanovljen Sindikat novinarjev Slovenije.
Njegova osrednja naloga je bila priprava in uveljavitev kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Sindikat se je z veliko energičnostjo lotil vzpostavljanja potrebnih mehanizmov in si zagotovil najnujnejšo gmotno podlago za izpeljavo te naloge. Kljub oranju ledine in številnim oviram je v decembru leta 1991 dosegel podpis kolektivne pogodbe za slovenske poklicne novinarje, prve poklicne kolektivne pogodbe v Sloveniji.
Venčeslav Japelj,
prvi predsednik SNS
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje: od pobude do podpisa
Priprava kolektivne pogodbe za poklicne novinarje je bila ena od prvih nalog Sindikata novinarjev Slovenije; pravzaprav je bila njena priprava že del načrtov ob ustanavljanju Sindikata novinarjev Primorske. Takoj po ustanovni skupščini SNS (6. marca 1990 v Kopru) je izvršni odbor za vodenje skupine za izdelavo kolektivne pogodbe imenoval Tineta Guzeja, tedanjega podpredsednika SNS. V tej skupini so bili še dr. Andrej Berden, Peter Pregl, Brane Mišič, Tonči Kuzmanič, Marjan Jerman in Srečko Logar. Izvršni odbor je tej skupini naložil, naj se priprave KP loti takoj v začetku aprila in delo konča v mesecu dni.
Delojemalci, ki jih je predstavljal SNS, so bili organizirani, težava pa je bila v tem, da delodajalska stran še ni bila organizirana. Izvršni odbor je sklenil, da delodajalcem damo pobudo za organiziranje in jih opozorimo na možne posledice odlašanja z začetkom pogajanj o sklenitvi kolektivne pogodbe. V začetku leta 1990 so bile kolektivne pogodbe novost v tedanjem pravnem redu, poklicnih kolektivnih pogodb pa v Sloveniji sploh še ni bilo. Čeprav je bila to prva poklicna kolektivna pogodba, nam njena izdelava ni delala takšnih preglavic kot iskanje partnerjev na delodajalski strani in prepričevanje države, da imamo pravico do lastne kolektivne pogodbe.
V začetku aprila je pripravo kolektivne pogodbe vzela v roke Slava Partlič (zamenjala je prezaposlenega Tineta Guzlja). Na svoji drugi seji je izvršni odbor sklenil, da se v kolektivno pogodbo zapiše, kakšne so novinarjeve normativne obveznosti in da se »končno preneha operirati s časom«. Do 1. maja naj bi bila pogodba pripravljena, v maju naj bi jo dopolnili z razpravo med člani SNS, obenem pa naj bi zahtevali njen podpis. Čeprav ni bilo jasno, kdo naj bi predstavljal delodajalce, smo med oblikami pritiska za sklenitev kolektivne pogodbe že omenjali grožnjo s stavko, in to še pred poletjem. Stavkovni vodja priprave kolektivne pogodbe dr. Andrej Berden je konec aprila ugotavljal, da pravna podlaga za takšno pogodbo sicer ne obstaja, nikjer pa tudi ne piše, da je ne bi smeli narediti. Takšnega mnenja je bil tudi prvi pravni svetovalec SNS Miha Kozinc. Še v aprilu je bil določen datum podpisa pogodbe: 1. julij kot skrajni rok. SNS je vladi v pismu sporočil, da bo zanj veljala samo tista kolektivna pogodba, ki jo bomo sami pripravili.
Kljub obetom, da nam bo močno zastopstvo pravnikov v delovni skupini zagotovilo hitro in kakovostno izdelavo osnutka kolektivne pogodbe, je poleti morala Slava Partlič v glavnem sama končati osnutek pogodbe in ta je šel med člane SNS. V juliju je izvršni odbor spremenil svoje stališče do normiranja novinarskega dela: »Kakršnokoli normiranje je treba črtati«. Menil je, da bi veljalo razmisliti o novinarski licenci kot obliki zaščite kakovosti novinarskega dela. Med njegovimi ugotovitvami je bila tudi naslednja: »Tudi najboljši pravniki s tega področja razmišljajo o terminih samoupravne zakonodaje,« zato naj bi v skrajnem primeru najeli »ugledne pravnike iz tujine, ki niso obremenjeni s samoupravnimi akti«. Izvršni odbor nikakor ni pristajal na delitev novinarstva v gospodarstvu in v družbenih dejavnostih. Razpravo o vsebini kolektivne pogodbe je podaljšal na jesen.
Ker vlada ni odgovorila na poziv, naj pomaga organizirati delodajalsko stran in spodbuditi pogajanja o kolektivni pogodbi, je izvršni odbor poleti svoj poziv ponovil, sindikatom v novinarskih hišah pa svetoval, naj skušajo uveljaviti vsaj približno take plače, kot jih je predvideval osnutek kolektivne pogodbe. V juliju je tedanji republiški sekretariat za delo (podpisana Jožica Puhar) po posredovanju predsednika Izvršnega sveta Lojzeta Peterleta sporočil svoje mnenje o novinarski kolektivni pogodbi. Menil je, da se novinarska delovna razmerja lahko uredi v obeh splošnih kolektivnih pogodbah, za gospodarstvo in negospodarstvo. Zapisal je tudi, da ne vidi ovir za »tvorno« vključitev SNS v pripravo navedenih kolektivnih pogodb.
Skupščina SNS je v septembru izvršni odbor pooblastila za pogajanja in podpis kolektivne pogodbe, če bo pri pogajanjih prišlo do zavlačevanja, pa naj izvršni odbor enostransko razglasi veljavnost kolektivne pogodbe kot pogoj za nadaljnje opravljanje novinarskega dela za delodajalce.
V oktobru se je SNS s predstavniki sindikata papirne, grafične in časopisne dejavnosti pogovarjal o pripravi kolektivne pogodbe: SNS je izrazil pripravljenost za sodelovanje pri njeni pripravi, vendar vloge nosilca priprav - kot tisti sindikat, ki združuje v svojem članstvu največ novinarjev - ne bo spustil iz rok. V novembru se je vodstvo SNS pogovarjalo s predstavniki Sekcije za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije. To je bil prvi sogovornik in možni sopodpisnik kolektivne pogodbe. Na predlog sindikata PERGAM je SNS v decembru sklenil, da z njim sodeluje pri aktivnostih skupnega interesa. Pergamu smo posredovali osnutek kolektivne pogodbe, da bi tudi oni posredovali svoje pripombe.
V začetku leta 1991 so se še stekale pripombe na vsebino osnutka kolektivne pogodbe, zbiral jih je Zdenko Ferletič. Kot drugi možni sogovornik pri pogajanjih in sopodpisnik kolektivne pogodbe se je pojavil Svet Radio-televizije Slovenija. Vlada je skušala doseči, da se delovni položaj novinarjev uredi v kolektivni pogodbi za grafično, papirno in časopisno dejavnost. Ker se je podpis pogodbe odmikal, je skupščina SNS februarja novinarskim sindikatom v uredništvih svetovala, naj gradivo iz osnutka kolektivne pogodbe uporabijo kot osnovo pri izdelavi hišnih kolektivnih pogodb. To se je tudi zgodilo, nekatere podjetniške kolektivne pogodbe so bile tako podpisane pred nacionalno kolektivno pogodbo za poklicne novinarje.
V februarju je izvršni odbor imenoval pogajalsko skupino SNS: Jure Pengov (vodja), Zdenko Ferletič (spiker), Silva Čeh (tajnica), Venčeslav Japelj, Vito Avguštin, Tine Guzej, Darka Zvonar, in Walter Berghini. Začela so se pogajanja, poleg Sekcije za tisk in RTV Slovenija so bili na strani delodajalcev še predstavniki Združenja radijskih postaj Slovenije. V pogajalsko skupino SNS se je kot novi nosilec pravne pomoči SNS vključil Bogdan Mahne, skupina pa se je okrepila še s Stanetom Trbovcem.
Pogajanja so tekla in se velikokrat zatikala. V začetku novembra je bila vsebina kolektivne pogodbe med pogajalci usklajena. Na seji Sveta RTV Slovenija pa je njen direktor Janez Jerovšek, ki je poprej sodeloval v pogajanjih in ob njihovem izteku soglašal, da je kolektivna pogodba usklajena, s svojimi pomisleki dosegel, da Svet RTV Slovenija ni sprejel odločitve o podpisu kolektivne pogodbe. Skupščina SNS je zato konec novembra postavila ultimat: če pogodba do 10. decembra ne bo podpisana, bo SNS 11. decembra 1991 izvedel enodnevno opozorilno stavko. Svet RTV Slovenija je popustil in 11. decembra 1991 je bila kolektivna pogodba vpisana v seznam kolektivnih pogodb kot prva poklicna kolektivna pogodba v Sloveniji.
15. marca 1999 na podlagi zapiskov sej izvršnega odbora in skupščine SNS zapisal
Venčeslav Japelj
Wolfova 8
1000 Ljubljana
Tel/Fax: 01 426 03 66
e-mail: sns@siol.net
www: www.novinar.com/sindikat
www: www.novinar.com (Nacionalni novinarski portal)
Sindikat novinarjev Slovenije
je reprezentativni poklicno-strokovni sindikat, ustanovljen 6. marca 1990 v Kopru. Kot nacionalno združenje novinarjev je Sindikat polnopravni član Mednarodne novinarske zveze (IFJ) s sedežem v Bruslju.
Deklarirani namen in cilji poklicnega sindikalnega združenja so danes enaki, kot so bili položeni v njegovo zibelko. Osnovni namen je varovanje pravic in uresničevanje interesov kolektivnih in individualnih članov. K nekaterim statutarno določenim ciljem smo zavezani skupaj z Društvom novinarjev Slovenije – med njimi velja omeniti predvsem skrb za avtonomijo novinarskega poklica in soodločanje pri uredniških politikah.
Kot vsako sindikalno združenje, tudi novinarsko stremi k solidarnosti članstva. V SNS dobro vemo, da šteje največ solidarnost, ki je prislužena z dejanji in storitvami zavarovanja pravic in interesov, ki jih je SNS obvezen ponuditi članstvu tudi po ciljih in nalogah iz njegovega statuta. To pa so v tem času zlasti ustrezno plačilo in delovni pogoji.
Minimalne zahteve med drugim opredeljuje tudi nacionalni dogovor z delodajalsko stranjo v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje. SNS je podpisnik Kolektivne pogodbe v imenu vseh slovenskih novinarjev, prvi skrbnik njenega spoštovanja, pa tudi pobudnik morebitnih sprememb kolektivne pogodbe.
Da bi bil kos tej osnovni nalogi, so trenutno med dejavnostmi Sindikata v ospredju spremljanje, analiza in nadzor plačnih politik medijskih hiš, razširitev mreže pravne pomoči ter omogočanje in spodbujanje medsebojnega obveščanja članov.
Iztok Jurančič
Rojstvo in prvi koraki Sindikata novinarjev Slovenije
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je po Evropi slutnja temeljitih in daljnosežnih družbenih sprememb začenjala vse hitreje udejanjati. Bolj ko so se bližala devetdeseta leta, bliskoviteje se je Evropa spreminjala, z njo pa tudi Slovenija. Novinarji v Sloveniji smo bili na spremembe pripravljeni, pri njih smo aktivno sodelovali. Zavedali smo se, da se bosta naša vloga in družbeni položaj korenito spremenila, in odločili smo se, da za varovanje svojih interesov in svobode javne besede oblikujemo nove mehanizme, znane iz razvitega sveta.
Leta 1989 se je v razmišljanja slovenskih novinarjev naselila zamisel o ustanovitvi novinarskih sindikatov, najprej v Kopru, od koder se je odpiral širok razgled na razvito novinarsko organiziranost v sosednji Italiji in še naprej, kmalu nato pa tudi v ljubljanskih uredništvih, v Mariboru itd. 22. septembra 1989 je bil v Kopru ustanovljen sindikat primorskih novinarjev, prvi “novi” novinarski sindikat v tedanjem socialističnem svetu.
Zelo hitro so sledile ustanovitve novinarskih sindikatov po nekaterih večjih uredništvih slovenskih množičnih medijev in ob vzpostavitvi stikov med predstavniki nastalih sindikatov se je porodila zamisel o ustanovitvi skupnega, slovenskega novinarskega sindikata. Ob sodelovanju kolegov iz ljubljanskih in mariborskih uredništev je bila vloga nosilca združevanja zaupana primorskemu novinarskemu sindikatu in 6. marca 1990 je bil v Kopru ustanovljen Sindikat novinarjev Slovenije.
Njegova osrednja naloga je bila priprava in uveljavitev kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Sindikat se je z veliko energičnostjo lotil vzpostavljanja potrebnih mehanizmov in si zagotovil najnujnejšo gmotno podlago za izpeljavo te naloge. Kljub oranju ledine in številnim oviram je v decembru leta 1991 dosegel podpis kolektivne pogodbe za slovenske poklicne novinarje, prve poklicne kolektivne pogodbe v Sloveniji.
Venčeslav Japelj,
prvi predsednik SNS
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje: od pobude do podpisa
Priprava kolektivne pogodbe za poklicne novinarje je bila ena od prvih nalog Sindikata novinarjev Slovenije; pravzaprav je bila njena priprava že del načrtov ob ustanavljanju Sindikata novinarjev Primorske. Takoj po ustanovni skupščini SNS (6. marca 1990 v Kopru) je izvršni odbor za vodenje skupine za izdelavo kolektivne pogodbe imenoval Tineta Guzeja, tedanjega podpredsednika SNS. V tej skupini so bili še dr. Andrej Berden, Peter Pregl, Brane Mišič, Tonči Kuzmanič, Marjan Jerman in Srečko Logar. Izvršni odbor je tej skupini naložil, naj se priprave KP loti takoj v začetku aprila in delo konča v mesecu dni.
Delojemalci, ki jih je predstavljal SNS, so bili organizirani, težava pa je bila v tem, da delodajalska stran še ni bila organizirana. Izvršni odbor je sklenil, da delodajalcem damo pobudo za organiziranje in jih opozorimo na možne posledice odlašanja z začetkom pogajanj o sklenitvi kolektivne pogodbe. V začetku leta 1990 so bile kolektivne pogodbe novost v tedanjem pravnem redu, poklicnih kolektivnih pogodb pa v Sloveniji sploh še ni bilo. Čeprav je bila to prva poklicna kolektivna pogodba, nam njena izdelava ni delala takšnih preglavic kot iskanje partnerjev na delodajalski strani in prepričevanje države, da imamo pravico do lastne kolektivne pogodbe.
V začetku aprila je pripravo kolektivne pogodbe vzela v roke Slava Partlič (zamenjala je prezaposlenega Tineta Guzlja). Na svoji drugi seji je izvršni odbor sklenil, da se v kolektivno pogodbo zapiše, kakšne so novinarjeve normativne obveznosti in da se »končno preneha operirati s časom«. Do 1. maja naj bi bila pogodba pripravljena, v maju naj bi jo dopolnili z razpravo med člani SNS, obenem pa naj bi zahtevali njen podpis. Čeprav ni bilo jasno, kdo naj bi predstavljal delodajalce, smo med oblikami pritiska za sklenitev kolektivne pogodbe že omenjali grožnjo s stavko, in to še pred poletjem. Stavkovni vodja priprave kolektivne pogodbe dr. Andrej Berden je konec aprila ugotavljal, da pravna podlaga za takšno pogodbo sicer ne obstaja, nikjer pa tudi ne piše, da je ne bi smeli narediti. Takšnega mnenja je bil tudi prvi pravni svetovalec SNS Miha Kozinc. Še v aprilu je bil določen datum podpisa pogodbe: 1. julij kot skrajni rok. SNS je vladi v pismu sporočil, da bo zanj veljala samo tista kolektivna pogodba, ki jo bomo sami pripravili.
Kljub obetom, da nam bo močno zastopstvo pravnikov v delovni skupini zagotovilo hitro in kakovostno izdelavo osnutka kolektivne pogodbe, je poleti morala Slava Partlič v glavnem sama končati osnutek pogodbe in ta je šel med člane SNS. V juliju je izvršni odbor spremenil svoje stališče do normiranja novinarskega dela: »Kakršnokoli normiranje je treba črtati«. Menil je, da bi veljalo razmisliti o novinarski licenci kot obliki zaščite kakovosti novinarskega dela. Med njegovimi ugotovitvami je bila tudi naslednja: »Tudi najboljši pravniki s tega področja razmišljajo o terminih samoupravne zakonodaje,« zato naj bi v skrajnem primeru najeli »ugledne pravnike iz tujine, ki niso obremenjeni s samoupravnimi akti«. Izvršni odbor nikakor ni pristajal na delitev novinarstva v gospodarstvu in v družbenih dejavnostih. Razpravo o vsebini kolektivne pogodbe je podaljšal na jesen.
Ker vlada ni odgovorila na poziv, naj pomaga organizirati delodajalsko stran in spodbuditi pogajanja o kolektivni pogodbi, je izvršni odbor poleti svoj poziv ponovil, sindikatom v novinarskih hišah pa svetoval, naj skušajo uveljaviti vsaj približno take plače, kot jih je predvideval osnutek kolektivne pogodbe. V juliju je tedanji republiški sekretariat za delo (podpisana Jožica Puhar) po posredovanju predsednika Izvršnega sveta Lojzeta Peterleta sporočil svoje mnenje o novinarski kolektivni pogodbi. Menil je, da se novinarska delovna razmerja lahko uredi v obeh splošnih kolektivnih pogodbah, za gospodarstvo in negospodarstvo. Zapisal je tudi, da ne vidi ovir za »tvorno« vključitev SNS v pripravo navedenih kolektivnih pogodb.
Skupščina SNS je v septembru izvršni odbor pooblastila za pogajanja in podpis kolektivne pogodbe, če bo pri pogajanjih prišlo do zavlačevanja, pa naj izvršni odbor enostransko razglasi veljavnost kolektivne pogodbe kot pogoj za nadaljnje opravljanje novinarskega dela za delodajalce.
V oktobru se je SNS s predstavniki sindikata papirne, grafične in časopisne dejavnosti pogovarjal o pripravi kolektivne pogodbe: SNS je izrazil pripravljenost za sodelovanje pri njeni pripravi, vendar vloge nosilca priprav - kot tisti sindikat, ki združuje v svojem članstvu največ novinarjev - ne bo spustil iz rok. V novembru se je vodstvo SNS pogovarjalo s predstavniki Sekcije za tisk pri Gospodarski zbornici Slovenije. To je bil prvi sogovornik in možni sopodpisnik kolektivne pogodbe. Na predlog sindikata PERGAM je SNS v decembru sklenil, da z njim sodeluje pri aktivnostih skupnega interesa. Pergamu smo posredovali osnutek kolektivne pogodbe, da bi tudi oni posredovali svoje pripombe.
V začetku leta 1991 so se še stekale pripombe na vsebino osnutka kolektivne pogodbe, zbiral jih je Zdenko Ferletič. Kot drugi možni sogovornik pri pogajanjih in sopodpisnik kolektivne pogodbe se je pojavil Svet Radio-televizije Slovenija. Vlada je skušala doseči, da se delovni položaj novinarjev uredi v kolektivni pogodbi za grafično, papirno in časopisno dejavnost. Ker se je podpis pogodbe odmikal, je skupščina SNS februarja novinarskim sindikatom v uredništvih svetovala, naj gradivo iz osnutka kolektivne pogodbe uporabijo kot osnovo pri izdelavi hišnih kolektivnih pogodb. To se je tudi zgodilo, nekatere podjetniške kolektivne pogodbe so bile tako podpisane pred nacionalno kolektivno pogodbo za poklicne novinarje.
V februarju je izvršni odbor imenoval pogajalsko skupino SNS: Jure Pengov (vodja), Zdenko Ferletič (spiker), Silva Čeh (tajnica), Venčeslav Japelj, Vito Avguštin, Tine Guzej, Darka Zvonar, in Walter Berghini. Začela so se pogajanja, poleg Sekcije za tisk in RTV Slovenija so bili na strani delodajalcev še predstavniki Združenja radijskih postaj Slovenije. V pogajalsko skupino SNS se je kot novi nosilec pravne pomoči SNS vključil Bogdan Mahne, skupina pa se je okrepila še s Stanetom Trbovcem.
Pogajanja so tekla in se velikokrat zatikala. V začetku novembra je bila vsebina kolektivne pogodbe med pogajalci usklajena. Na seji Sveta RTV Slovenija pa je njen direktor Janez Jerovšek, ki je poprej sodeloval v pogajanjih in ob njihovem izteku soglašal, da je kolektivna pogodba usklajena, s svojimi pomisleki dosegel, da Svet RTV Slovenija ni sprejel odločitve o podpisu kolektivne pogodbe. Skupščina SNS je zato konec novembra postavila ultimat: če pogodba do 10. decembra ne bo podpisana, bo SNS 11. decembra 1991 izvedel enodnevno opozorilno stavko. Svet RTV Slovenija je popustil in 11. decembra 1991 je bila kolektivna pogodba vpisana v seznam kolektivnih pogodb kot prva poklicna kolektivna pogodba v Sloveniji.
15. marca 1999 na podlagi zapiskov sej izvršnega odbora in skupščine SNS zapisal
Venčeslav Japelj
